Suha roba

Tradicija izdelave uporabnih lesenih izdelkov na območju sodraške doline sega več stoletij nazaj, v čas, ko so bili ljudje primorani večino stvari za gospodinjsko rabo narediti sami.

Naravne danosti okolja, bogatega z gozdom, ter iznajdljivost domačinov so botrovali nastanku in razvoju tradicionalne obrti suhorobarstva, ki še danes ostaja osrednji element lokalne identitete in prepoznavnosti teh krajev.

Pozno jeseni in preko zime, ko so bili pridelki že pospravljeni in je bilo na poljih manj dela se je izdelovanja lesenih izdelkov lotila celotna družina. Znanje in spretnost obdelovanja lesa, ki je večinoma potekalo ročno z uporabo žage, sekire, rezilnikov in nožev, so tako napredovali in se prenašali dalje iz roda v rod. Sčasoma se je hiša, soseščina ali kar cela vas specializirala za posamezno panogo suhorobarske obrti in med okoliškimi kraji se je začelo trgovanje z lesenimi izdelki.

Trgovina se je še posebej razcvetela po letu 1492, ko je cesar Friderik III Habsburški prebivalcem tega območja izdal krošnjarski patent, s katerim jim je omogočil prosto trgovanje z lesenimi izdelki domače izdelave po vseh deželah monarhije. Patent, ki je bil sicer večkrat posodobljen je ostal v veljavi do konca monarhije in celo v obdobju med obema vojnama.

Razvil se je poseben poklic krošnjarjev - ti so se z lesenimi izdelki, ki so si jih oprtali na hrbet v t.i. krošnjo, podajali peš po okoliških krajih in prodajali suho robo. Kasneje z razvojem mehanizacije so potovali tudi s konji, vozovi, vlaki, avtomobili in tovornjaki ter se udeleževali sejmov širše po slovenskem ozemlju in preko njegovih meja. Lik krošnjarja je dal prebivalcem naših krajev tudi podobo zanimivih, veselih, prebrisanih in podjetnih ljudi.